Recenzije

Meni je delavnica všeč. Zato, ker smo si tako različni. Zato, ker vidim premike. Zato, ker se odstirajo nove poti. Všeč mi je, da se poslušamo in drug drugega vzpodbujamo. Delavnica nekako organsko raste z nami in zdi se mi, da se sproti prilagajamo, kar me prežema z občutkom zadovoljstva. Sama sedaj v ozadju popravljam svoja besedila za nazaj. Potrebno je piliti, neusmiljeno nadaljevati. Brusiti - dragulje. Kar naj bodo dragulji in omlete na balkonih in vse te knjige, ki nam širijo obzorja vzporedno z našimi zgodbami.

Veseli me vsaka vzpodbuda, tako za branje kot za pisanje. Naši teksti so krasni in vsa zahvala gre Gabrieli.

Brez delavnic ne bi do danes napisala še ničesar v prozni obliki. Zame so osnovna spodbuda in motivacija.Po koncu naših srečanj v moji glavi kar vre od zamisli, ki bi jih rada uresničila. Občutek imam, da se počasi odpiram in bom v prihodnje zmogla tudi bolj sproščeno komentirati, kar sem prebrala. Veselim se vsake delavnice, vsaka beseda na račun mojega zapisa je sprejeta pozitivno in jo premeljem in pretehtam, ko prebiram, kar sem napisala. Tudi popravila sem jih po nasvetih, ki sem jih dobila.

Name delavnice delujejo kot spodbuda za pisanje, ob bodrilnem (prijaznem) vodenju tudi vlivajo samozavest, hkrati pa z izborom literature in vsemi pripombami usmerjajo in pomagajo pri piljenju in izboljšavah tekstov.

Literarne delavnice z Gabrielo me vsaka dva tedna navdihujejo in spodbujajo, da ubesedim svojo zgodbo, preberem knjigo iz priporočene literarne zakladnice in se veselim skupnih srečanj, kjer udeleženci presojamo kreativnost in iskrivost naših pripovedi in kujemo plane za nove.

Delavnice kreativnega pisanja pod vodstvom Gabriele Babnik Ouattara so nežen, odločen, a nevsiljiv zbodljaj. Brez tega zbodljaja bi ostala pri svojem dokumentarističnem zasebnem blogu in bi verjetno obsedela pred belo liso praznega word dokumenta na računalniškem zaslonu, ker začeti je najtežje. Po petih mesecih delavnic ugotavljam naslednje: prvič, iz nič (potreben je bil samo zbodljaj) sem napisala lepo količino besedil; drugič, ta besedila še danes rada preberem; tretjič, za svoje pisanje sem imela občinstvo, ki mi je dalo dragocene komentarje. Nedelje, ki bi jih sicer prebila ob brkljanju po kuhinji in drsanju po zaslonu mobilnika, sem preživela v zanosu, pozabila sem na čas, lakoto, žejo, in vedno znova presenečena ugotavljala, hej, kdaj mi je pa uspelo napisati 5000 besed?

Raznolikost udeležencev skupine je pravo bogastvo, pa ne samo njihovih prispevkov ter pristopov k pisanju, marveč tudi njihovih idej, mnenj, predlogov za izboljšave. Vsakokrat ko jih preberem, se dvignem za en klin (prečko) više na lestvi k perfektnosti svojega ustvarjanja.

»Pisanje je predvsem proces. Proces odkrivanja. Morda tudi čudenja. Navduševanja. Proces izboljševanja. Ob tem pa je mogoče izhajati iz preprostih analogij: mizar, ki bo izdelal popolno mizo, za katero bomo imeli skupne obrede, pogovore, morda tudi obrede ljubljenja, dotikanja mora pri svojem delu pokazati veliko znanja o lastnostih in zgradbi lesa in o tem kako se določen les obnaša pri obdelavi in vklapljanju v okolje, v katerega bo izdelek umeščen. K temu pristopa odgovorno in seveda inteligentno. In enako velja za pisanje. Vabim vas v našo draguljarico, za skupno mizo, kjer se bomo učili vse kar je potrebno, da raziščemo, kakšen je proces pisanja in na kakšen način vanj vstopamo.«

Dvoglasno zgodbo o začasnem zapiku med samoto je Gabriela Babnik izpisala s suvereno dikcijo in postavila na zanimiv kompozicijski raster, še veliko bolj od dveh ljubimcev pa iz zgodbe zažari okolje, pozabljene in na tisoče načinov ranjena Afrika.

Roman tišina, polna vetra me je popolnoma prevzel. Prebral sem ga na mah. Najbrž se me je tako silovito dotaknil tudi zato, ker ljubim poezijo, še posebej Baudeliara. Pa roman ni dober samo zaradi tega. V romanu je izpisana strast s pisateljsko strastjo. To je zgodba o ljubezni, njenih vzponih in padcih. Mukah in radostih. Hkrati pa se skozi vso pripoved počasi razpleta skrivnost ustvarjanja, prežetost življenja in poezije. To je roman brez dlake na jeziku. Eksplozivna zmes čutnosti in duha. Predvsem pa je zgodba izpisana tako, da se dogaja tudi danes. In res se.

... pronicljiva, duhovita, zelo razgledana, brezkompromisno družbenokritična ...