»Milan,« se je skozi prostor zakotalil skoraj neslišen Lejlin glas. Ni se hotel ozreti. Občutek je imel celo, da bi, če bi se ozrl, iz teme zasvetila intestinum tenue, rahlo razžarjena od znotraj in vsa razprta po prostoru. Dvanajstnik, tešče in zvito črevo, o tem se je Milan poučil na internetu, bi segali od enega konca hiše do drugega. Dva metra in pol, in potem še tri metre in pol, in tistih preostalih štiriindvajset centimetrov, ki v resnici ne bi mogli služiti niti za otro-ško sobo. Iz blokovskega naselja sta se pred letom ali dvema, Milan se ni več natančno spominjal, odkar je Lejla razglasila svoje stanje, se mu je zdelo, da se čas lupi s stene kakor omet in v resnici nima več nikakršnega pomena, preselila na podeželje, predvsem z mislijo, da bi imela otroke. Lejla je rekla, če bova imela hišo v šajbah, zunaj nekaj vrta, kjer si bom lahko nabrala svežo solato in gojila zelišča, se bom morda sprostila in potem bo vse drugače. Milan ni vedel, kaj bi lahko bilo drugače, kaj bi moralo biti drugače. Ni je silil v zakon, ni čutil potrebe, da bi bilo Lejlino svetlo, skoraj albinsko telo samo njegovo, saj ni bilo verjetno, da bi s svojimi dolgimi nogami in ro¬kami, ki so razkrivale nekaj deškega, zaradi česar so ju mnogi imeli za sorodnika in niti ne za ljubimca, vzbujala poželenje pri drugih. Poznala sta se od srednje šole, hodila sta na isto gimnazijo, celo del poti do doma sta se peljala z istim avtobusom. V negotovi svetlobi popoldneva, ko se je skozi celotno mesto širila barva nočnih vijolic, Milan je vedel, da takšnega prizora nikoli več ne bo doživel, je Lejlo povabil pod svoj dežnik in od tedaj je ostala pod njim.