O romanu Tišina, polna vetra ...

Večplastna ironija, pretanjen (črni) humor in metatekstualnost presenečajo na vsakem koraku ter zahtevajo celovit bralski aganžma; delo se nikakor ne pusti ukalupiti, razgrinja se v slojih in pomenljivih zastranitvah. Kljub jasni protirasistični in protipatriarhalni drži se stalno izmika tendencioznosti in pravzaprav kot roman, ki sidri v francoski kulturi, podobno kot dela francoskih poststrukturalistov prikaže kompleksno, protislovno, težko ujemljivo delovanje raznoterih silnic na človeka v danem okolju onkraj povsem jasnih kulturnobojnih pozicij, ki s strjevanjem v dogmatičnost preprečujejo poglobljeno obravnavanje tematik. S tem se uspešno izogne poenostavitvam, ki v literarnih delih pogosto nastopajo: viktimizaciji, pokroviteljstvu, demonizaciji in podobno.

Babnik se deloma odpove svojemu prepoznavnemu razkošno poetičnemu stilu, s krajšimi, deskriptivnimi povedmi pa umetniško učinkovito gradi protislovno ozračje tesnobe in hladnosti, skozi katero potujitveno zasije bolečina modernega subjekta, zapletenega v mrežo idej, ki jih malikuje, te pa ga v zameno siromašijo in vodijo v propad. Roman s končnim zasukom v sodobnost lucidno izriše vztrajanje in premeščanje odnosov moči v drugačne forme, skrite za videz radikalnih sprememb. Čustveno distanciran literarni pripovedovalec pa tako istočasno onemogoči sentimentalnost in konsistentno, od začetka do konca zarezuje v svoj objekt, podobno kot moderna spoznavna metoda, le da je tokrat na tnalu ta modernost sama. Spoznavna, estetska in etična dimenzija zaživijo v težko ujemljivi harmoniji.

Tišina, polna vetra, je tako eno najbolj netipičnih in izvirnih del slovenskega romanopisja zadnjih let in od njega bi lahko uspeh pričakovali tudi na tujih bralskih trgih.

- Muanis Sinanović Trbovlje, 28. 12. 2022