Name delavnice delujejo kot spodbuda za pisanje, ob bodrilnem (prijaznem) vodenju tudi vlivajo samozavest, hkrati pa z izborom literature in vsemi pripombami usmerjajo in pomagajo pri piljenju in izboljšavah tekstov.

Literarne delavnice z Gabrielo me vsaka dva tedna navdihujejo in spodbujajo, da ubesedim svojo zgodbo, preberem knjigo iz priporočene literarne zakladnice in se veselim skupnih srečanj, kjer udeleženci presojamo kreativnost in iskrivost naših pripovedi in kujemo plane za nove.

Brez delavnic ne bi do danes napisala še ničesar v prozni obliki. Zame so osnovna spodbuda in motivacija.Po koncu naših srečanj v moji glavi kar vre od zamisli, ki bi jih rada uresničila. Občutek imam, da se počasi odpiram in bom v prihodnje zmogla tudi bolj sproščeno komentirati, kar sem prebrala. Veselim se vsake delavnice, vsaka beseda na račun mojega zapisa je sprejeta pozitivno in jo premeljem in pretehtam, ko prebiram, kar sem napisala. Tudi popravila sem jih po nasvetih, ki sem jih dobila.

Veseli me vsaka vzpodbuda, tako za branje kot za pisanje. Naši teksti so krasni in vsa zahvala gre Gabrieli.

Delavnice kreativnega pisanja pod vodstvom Gabriele Babnik Ouattara so nežen, odločen, a nevsiljiv zbodljaj. Brez tega zbodljaja bi ostala pri svojem dokumentarističnem zasebnem blogu in bi verjetno obsedela pred belo liso praznega word dokumenta na računalniškem zaslonu, ker začeti je najtežje. Po petih mesecih delavnic ugotavljam naslednje: prvič, iz nič (potreben je bil samo zbodljaj) sem napisala lepo količino besedil; drugič, ta besedila še danes rada preberem; tretjič, za svoje pisanje sem imela občinstvo, ki mi je dalo dragocene komentarje. Nedelje, ki bi jih sicer prebila ob brkljanju po kuhinji in drsanju po zaslonu mobilnika, sem preživela v zanosu, pozabila sem na čas, lakoto, žejo, in vedno znova presenečena ugotavljala, hej, kdaj mi je pa uspelo napisati 5000 besed?

Raznolikost udeležencev skupine je pravo bogastvo, pa ne samo njihovih prispevkov ter pristopov k pisanju, marveč tudi njihovih idej, mnenj, predlogov za izboljšave. Vsakokrat ko jih preberem, se dvignem za en klin (prečko) više na lestvi k perfektnosti svojega ustvarjanja.

Meni je delavnica všeč. Zato, ker smo si tako različni. Zato, ker vidim premike. Zato, ker se odstirajo nove poti. Všeč mi je, da se poslušamo in drug drugega vzpodbujamo. Delavnica nekako organsko raste z nami in zdi se mi, da se sproti prilagajamo, kar me prežema z občutkom zadovoljstva. Sama sedaj v ozadju popravljam svoja besedila za nazaj. Potrebno je piliti, neusmiljeno nadaljevati. Brusiti - dragulje. Kar naj bodo dragulji in omlete na balkonih in vse te knjige, ki nam širijo obzorja vzporedno z našimi zgodbami.